avtor: Mateja A. Leskovar, gradbeni biolog

 

Ker se še vedno večina novih slovenskih domov gradi »po starem« iz opeke, hkrati se pa med mlajšimi graditelji vztrajno prebuja zanimanje za naravne materiale, si velja pogledati, kako tovrstne nove materiale »s pametjo« združiti s klasično gradbeno prakso.

 

Žgana opeka je v osnovi naraven material. In v naših krajih gradivo z dolgo tradicijo. Težava opečne gradnje je le v tem, da se preveč oslanja na uporabo armiranega betona. Le-ta je namreč nujno zlo pri izvedbi statično varnega nosilnega oziroma povezovalnega ogrodja, vendar popolnoma odveč v primeru izdelave talne ali celo medetažne plošče.

Poleg negativne ekološke bilance obeh materialov (opeka in beton), kjer iz v osnovi zdravih in naravnih surovin (glina in lapor) z veliko porabo energije ustvarjamo zaupanja vrednejši material, sta oba neprijazna tudi za bivanje in sicer predvsem zaradi svoje gostote in s tem povezanega občutka hladu, ki ga širita v prostor, oziroma energetske potratnosti, ko ju z visokotemperaturnim ogrevanjem poizkušamo spremeniti v toplo gnezdo. Akumulacija je sicer do neke mere v vsaki zgradbi želeni efekt, pretirana akumulativnost pa lahko postane problem. Ogromne količine materiala se morajo namreč pri tem najprej segreti same, preden prebivalcem odstopijo kaj toplote. Še posebno težaven je ta pojav v prvih letih zidanih stavb, ko se pretirani akumulativnosti teh dveh materialov pridruži še v materiale vgrajena vlaga. Vsak betonsko-opečni objekt bi se smel naseliti po dveh do treh letih počasnega sušenja. Šele takrat bi bil sposoben zdravo regulirati dodatne količine vlage, ki jih ustvarjamo v prostorih med našim bivanjem.

Talne in medetažne ali stropne betonske plošče poleg preprečevanja kontakta prebivalcev z naravnim elektromagnetnim poljem, ki v resnici določa človeški bioritem, pomenijo dodatno težavo v smiselni razporeditvi bivalnega ugodja po prostorih. Betonska talna plošča nas loči ne le od naravnega magnetnega polja, temveč tudi od naravne toplote tal. Občutek betonskega hladu se danes tako »zdravi« s popularnim talnim gretjem. Le-ta pa zahteva oblaganje z materiali, ki skrbijo za maksimalno prevodnost toplote(keramika, tenkoslojni lepljeni parket). Pozimi. Poleti pa nas spet pridno zebe. In hoja z bosimi nogami po prostorih ni ravno prijetno doživetje. Podoben otip prebivalci lahko doživljajo tudi zaradi betonske stropne oziroma medetažne plošče v zgornjih prostorih, kjer ponavadi otroške igralnice in spalnice. Tudi tam se je potrebno za več ugodja »odlepiti« od betona s talnim gretjem, ki pa poleti ne obratuje. In tla so zopet hladna.

Stropna oziroma medetažna betonska plošča pa pomeni v hiši še eno motnjo – vsako nadstropje namreč loči kot posamezno toplotno območje. Hiša tako znotraj toplotno ni povezana v celoto, ki bi jo od okolice ločil le še toplotno izolativni obod (fasada in ostrešje), temveč je vmes betonska prepreka, ki poleg vsega pogosto ostaja zunaj neprimerno izolirana in povzroča dodatne težave zaradi toplotnih mostov (nastajanje plesni v novo zgrajenih hišah zaradi kondenza!).

V zdravi opečni gradnji je zatorej potrebno talno in stropno/medetažno ploščo obvezno nadomestiti z bolj zdravimi in nenazadnje energetsko manj potratnimi, torej ekološkimi rešitvami. Količino betona v hiši se lahko zniža tako, da se hišo temelji z betonom le pod obodom (pasovni temelji), medtem ko se namesto temeljne plošče izvede nasutje z hidroizolacijo ter suho-montažni tlak. Za vse sloje se lahko uporabijo zgolj naravni materiali kot so prod, ekspandirana glina, lesna vlakna in podobno. V spodnji etaži lahko občutek toplote pod nogami skozi vse letne čase zagotovite z izbiro lesene masivne talne obloge. Kjer pa si bivanja ne predstavljate brez talnega gretja (npr. kopalnica), pa lahko plast ekspandirane gline povežete z vezivom (cement, apno ali drugo) ter ga pripravite za polaganje registrov talnega gretja ter nanj dodate primerno talno oblogo (keramika, kamen ali drug dobro prevoden material). Stropno oziroma medetažno ploščo pa lahko izdelate iz lesene masivne konstrukcije, saj tesar med gradnjo tako ali tako že pri hiši zaradi ostrešja, ali pa se odločite za kakšno sodobnejšo konstrukcijsko rešitev – križno lepljene in-ali mozničene lesene masivne plošče, ki dobrodošle predvsem v primeru želje po sodobnejšem interierju brez vidnega konstrukcijskega lesa oziroma pri premostitvi večjih razponov med stenami. Lesena konstrukcija med etažami ljudem vzbuja skrb predvsem zaradi neprijetnih izkušenj iz preteklosti, ko so bili leseni stropovi – predvsem v počitniških ali enostavnih objektih – izdelani tako, da je prihajalo do neprimernega prenosa zvoka oziroma mehanskega stikovanja posameznih lesenih elementov. Danes prenos hrupa pri lesenem stropu ni več težava. Obstaja namreč mnogo načinov, kako s primerno zvočno izolacijo ter diletacijami oziroma prekinitvami stikov med posameznimi lesenimi oziroma sploh konstrukcijskimi elementi preprečujemo prehajanje zvoka v druge prostore. Predvsem se priporoča izdelava dobro zvočno izolativnega suho-montažnega tlaka, ki naj bazira predvsem na uporabi zvočno-izolativnih plošč iz lesnih vlaken, morda celo v kombinaciji s kremenčevim peskom in sicer v primeru polaganja lesene talne obloge. Medtem ko je v primeru sanitarij v nadstropju možno dobro zvočno-izolativen tlak iz vezane ekspandirane gline v kombinaciji z mavčno-vlaknenimi ploščami, ki obenem omogoča izvedbo talnega gretja.

 

 

Les lahko kot zdrav in neoporečen material v svoj opečni dom vnesete tudi v obliki stavbnega pohištva. Naravno zaščitena okna in vrata danes niso več nobena eksperimentalna praksa, temveč stvar že najmanj 15letne tradicije.

Vedno večje zahteve po maksimalni toplotni izolativnosti stavbnega pohištva so prinesle rešitve vgrajevanja toplotne izolacije tako v same okenske okvirje kot tudi v polnila vhodnih vrat. Namesto umetnih izolacij se lahko odločite za izvedbo z lesnimi vlaknenimi ploščami ali pluto.

Zasteklitve so na voljo z različnimi koeficienti tako toplotne kot tudi zvočne izolativnosti. Pomembno je, da se izbere stavbno pohištvo, ki je sozvočno z bivalnimi navadami oziroma konceptom energetske varčnosti zgrajenega objekta (energetsko varčna, nizko-energijska ali pasivna hiša).

Dodatno se s klasičnim zidarskim načinom vgrajevanja stavbnega pohištva lahko izognete tudi pretirani uporabi umetnih tesnilnih mas. V ta namen mora proizvajalec stavbnega pohištva pripraviti drugačne okvirje za vgradnjo kot v primeru suho-montažne vgradnje. V primeru uporabe zgolj paro-propustnih materialov (ometi in barve) v okolici vgrajenega stavbnega pohištva se ni bati za njegovo življenjsko dobo. Preventivno se les lahko premaže z borovo soljo za zaščito pred plesnijo. Lahko pa se odločite tudi za suho-montažno vgradnjo, kjer za tesnenje uporabite naravne materiale kot je na primer laneni filc.

Sicer pa stavbnega pohištva v primeru izbire naravne finalne zaščite ni potrebno premazovati s fungicidi. Zunaj se priporoča uporaba redkih olj za impregniranje na osnovi lanenega ali borovega olja, znotraj pa je potrebno leseno okno premazati s slojem bolj »mastnega« premaza na osnovi lanenega ali tungovega olja oziroma čebeljega voska. S slednjim se lahko premažejo okenske police ter vse notranje stavbno pohištvo, saj lahko z voskom premazane površine tudi redno čistimo od z rokami oziroma otipom ustvarjene umazanije.

 

Morda še najtrši oreh pri kombiniranju naravnih materialov z opečno gradnjo pa je izbira prave naravne izolacije. In sicer predvsem v primerih, ko se mora naravna izolacija direktno dotikati materialov kot sta opeka in beton, ki sta po svojih gradbeno-fizikalnih lastnostih popolnoma kontradiktorna oziroma povzročata zatorej dolgotrajno izpostavljenost naravne izolacije vplivom vlage v obliki kondenza.

Če se izognemo izvedbi talne oziroma medetažne/stropne betonske plošče, potem nam v pritličju še najbolje služijo naravne toplotne izolacije mineralnega izvora – ekspandirana glina, ekspandirano steklo, vermikulit, perlit in podobno, ki pa jih od golih tal oziroma prodnatega nasutja ločimo z natančno izvedeno hidroizolacijo. Na voljo pa so tudi lesna vlakna.

Pri izoliranju fasade z naravnimi materiali lahko izbiramo med ometano in leseno ali z drugimi oblogami zaključeno montažno izvedbo. V primeru želje po ometanem izgledu hiše lahko kot naravna fasadna izolacija služi pluta ali trstika. Obe sta namreč dovolj odporni na vlago in istočasno tudi dovolj oprijemljiva podlaga za izvedbo klasičnega fasadnega ometa. Tenkoslojne fasadne omete pa lahko nanašamo na fasadne plošče iz lesnih vlaken, vendar je v tem primeru v ometu prisotna določena koncentracija umetnih snovi, ki preprečuje pretirano izpostavljenost lesnih vlaknenih plošč vremenskim vplivom. Zato pa lahko brez težav lesne vlaknene plošče uporabimo kot fasadno izolacijo v primeru prezračevane lesene fasade. V ta namen bi se lahko odločili tudi za z lateksom vezane plošče iz kokosovih vlaken. Vse naštete variante se na obodno steno mehansko vijačijo, saj lepljenje ekološke oziroma naravne izolacije z umetnim lepilom ne bi bila ravno smiselna alternativa. Lahko pa hišo od zunaj oblečete tudi v izolacijo iz papirnih ali lesnih kosmičev, kar pa zahteva izdelavo dodatnega ogrodja, kamor se kot zaključni sloj pritrdi primerna parna ovira, ki se jo zaključi z enim od suho-montažnih fasadnih sistemov – les ali različno vezane in na zunanje vplive odporne plošče.

Za suho-montažne sisteme primerne naravne izolacije pa so prav gotovo prava izbira za izoliranje ostrešja. Že zelo uveljavljena slovenska praksa predvideva uporabe sekundarne kritine iz lesnih vlaken, ki nadomešča klasično deskanje ostrešja obenem pa služi kot veliko trajnejša in obenem še toplotno izolativna parna ovira na zunanji strani izolativnega oboda ostrešja. Na notranji se prav tako predvideva uporaba primerne parne ovire iz natronskega papirja, saj naravne izolacije ne vsebujejo škodljivih delcev, ki bi jih bilo od bivalnega prostora potrebno ločevati z nepropustnimi materiali kot so aluminij in pvc. Le-ti so danes res že stvar preteklosti. Med oba sloja parne ovire pa se lahko vgradi kopica izolacijskih materialov ki so predvsem ekološki (papirni in lesni kosmiči) oziroma izjemno naravni (ovčja volna, lan, konoplja. In sicer v debelini oziroma količini, ki jo predpisujejo standardi oziroma koncept energetske varčnosti objekta – energijsko varčna, nizko-energetska ali pasivna hiša. Vse naštete izolacije se med pravilno nameščenimi parnimi ovirami na zunanji in notranji strani »počutijo dobro« in lahko služijo kot zdrava in kakovostna izolacija brez uporabe posebnih dodatkov ali kemikalij tudi več desetletij.

 

Klasično zidane stene je smiselno obdelati s klasičnimi ometi. Le-ti so zdravi, če vsebujejo čim manj cementa oziroma umetnih snovi za hitro sušenje in drugih kemikalij. Lahko pa so izdelani iz tradicionalnih materialov kot sta apno ali ilovica. Apno poskrbi za svežo belino prostorov ter deluje antiseptično, kar je posebno dobrodošlo v prostorih s prekomerno vlago (kondenz ali kapilarna vlaga), saj preprečuje nastanek plesni. Ilovica pa je zanimivih zemeljskih barv in posebno odzivna predvsem na področju reguliranja vlage, absorbiranja škodljivih snovi ter akumuliranja toplote. Slednje zanimivo predvsem v primeru odločitve za stensko ogrevanje. Sicer pa načeloma velja, da je ilovica primernejša kot notranji, apno pa kot zunanji omet. Saj apno že po naravi delno vodo-odbojno, medtem ko dež ilovico spira in bi jo bilo v primeru izdelave fasade potrebno dodatno zaščititi – z apnom!

Zaobljeni robovi in mehka struktura klasično »zaribanega« ometa so vizualni aduti zdravega doma, saj dajejo občutek mehkobe in topline. Marsikdo pa si svojega doma vseeno ne predstavlja brez popolnoma gladkih površin in ostrih robov in se za finalno obdelavo odloči za katero izmed rešitev na osnovi mavca – omet ali plošče. Pri tej varianti je potrebno biti pozoren predvsem na dodatke, ki se dodajajo enemu ali drugemu materialu in sicer bodisi zaradi pospeševanja sušenja (omet) bodisi zaradi večje odpornosti na vlago (plošče). Najmanj primesi med suho-montažnimi ploščami s certifikatom gradbene biologije izkazujejo mavčno-vlaknene plošče. Le-te so dovolj vlago-odporne in obenem vpojne, da jih lahko finalno obdelujete celo s tenko plastjo ometa (ilovica, apno, tadelakt in podobno), medtem ko pri mavčno-kartonskih ploščah to ni mogoče. Mavčno-kartonske plošče lahko finalno obdelujemo z izravnalnimi masami, ki pa so prav tako lahko naravnega izvora oziroma brez umetnih primesi, ki bi kvarile paropropustnost sicer izbranih naravnih materialov. Z naravnimi izravnalnimi masami lahko gladimo tudi apneno-cementne omete, kar v Sloveniji še vedno najpogostejša praksa.

Nezglajene omete, zglajene omete ali z izravnalnimi masami obdelane suho-montažne sisteme pa si želimo ponavadi tudi prebarvati. Pri tem je zopet potrebno biti pozoren predvsem na tiste v minimalnih količinah dodane snovi, ki jim rečemo veziva. Le-ta so lahko naravnega (drevesne smole ali kazein) ali umetnega izvora (akrilne smole). Sicer pa je vsaka zidna barva v glavnem izdelana iz enega ali kombinacije več mineralnih polnil (kreda, apno, marmorna moka in podobno). Ravno z izbiro napačne zidne barve lahko pokvarimo prej smotrno izbran oziroma sestavljen sistem izdelave obodne stene ali ostrešja. Zato zidna barva ni le stvar okusa oziroma želje po določenem barvnem odtenku, temveč vpliva na celotno sestavo objekta oziroma klimo v prostoru.