avtor: Mateja A. Leskovar, gradbeni biolog

Kako zelo pomembna je pravilna sanacija stare hiše, nam kažejo številni objekti po Sloveniji, ki s svojimi »napakami« žal vzbujajo občutek, da je prenova nesmiselno in predvsem zelo drago početje. Tako se počasi izgubljajo še tisti redki preostanki slovenske stavbne dediščine, ki jih še ni uničila cenena nadomestna gradnja v času socializma oziroma dokončno načel zob časa zaradi dolgotrajnega propadanja.

Pomen ohranjanja slovenske stavbne dediščine

Ker so bile vse stare hiše v resnici zgrajene iz naravnih materialov, saj naši predniki k sreči drugega še niso poznali, velja vsaka stara hiša tudi za zdravo hišo. V primeru stare hiše govorimo torej o ohranjanju vredni zdravi osnovni substanci, ki pa jo je potrebno ohraniti s pravilno izbiro materialov oziroma obdelavo in jo spremeniti v za sodobne čase primeren energetsko varčni objekt.

V prvi vrsti je pri prenovi starih stavb potrebno upoštevati izhodišča, ki jih predpisujejo pristojni zavodi za varstvo kulturne dediščine oziroma lokalni urbanisti. Le-ti se morda zdijo ovira v primeru spreminjanja objekta v sodoben energetsko varčni objekt (odprtine, nameščanje sistemov obnovljivih virov energije), medtem ko je njihova doslednost zelo na mestu v primeru izbire pravega gradiva za prenovo.

Od lokacije do lokacije so tako za Slovenijo tipični različni načini gradnje. In temu primerno drugače se je potrebno odločati tudi, kako postopati v primeru prenove oziroma poiskati primerno sistemsko rešitev, ki ustreza osnovnemu materialu, iz katerega je bil objekt zgrajen (različne vrste kamna, opeka, les, ilovica).

Tipične gradbeno-fizikalne težave starih hiš

Na splošno torej velja, da so stare hiše izdelane iz naravnih gradiv, ki dihajo, regulirajo vlago ter akumulirajo toploto. Z izbiro novih materialov za obdelavo ne smemo spremeniti teh osnovnih lastnosti, sicer lahko hiša kljub lepemu videzu na dolgi rok propade. Predvsem se to dogaja v primerih sanacij, kjer se različne hibe starih hiš rešuje z umetnimi materiali, ki osnovni susbstanci ne dovolijo dihati. Znotraj nepropustnih materialov (izolacije, ometi in barve) namreč zaradi zastajanja vlage stara naravna gradiva malodane sprhnijo oziroma strohnijo. Kako torej postopati?

V primeru izbire stavbnega pohištva, je prav gotovo edina pravilna izbira stavbno pohištvo iz masivnega lesa, ki je po možnosti vgrajeno na klasičen zidarski način z uporabo naravnega tesnila kot je na primer laneni filc.

Za preprečevanje širjenja kapilarne vlage po zidu navzgor se lahko odločite za katerega izmed tehnološko dovršenih sistemov (vbrizgavanje sredstev za preprečevanje dviga kapilarne vlage, nameščanje hidroizolacije z vrezavanjem odbodnih sten in podobno), nikakor pa ne za uporabo sanacijskih ometov, ki le začasno zakrivajo dejansko stanje in ne posegajo v bistvo problema. Bistvo problema pri nastajanju kapiralne vlage v hišah je neuporaba hidroizolacijskih materialov, ki včasih enostavno niso bili na voljo. Kot že zgoraj navedeno jih dandanes lahko dodate na tehnološko bolj ali manj zahteven način, lahko pa se zgolj posvetite pravilnemu odvodnjavanju terena okrog hiše in sicer tako, da poskrbite za preusmeritev vodnih tokov (podtalnica in meteorna voda) oziroma uredite primerno drenažo ter odtoke. Bistvenega pomena je tudi, da odklopljete temelje do samega dna oziroma tudi morebitne vkopane dele sten, namestite hidroizolacijo in po ureditvi drenaže vse skupaj ponovno zasujete s primernim peskom oziroma prodom. Pri tem upoštevajte, da hidroizolirana stena ne bo več delovala kot paronepropustna stena, zato ta ukrep uporabite le v skrajni sili oziroma če ureditev terena ne dopušča druge rešitve. Na ta način sten ne bo več obremenjevala voda, ki dodatno priteka, temveč bo kapilarna vlaga dejansko prihajala le še iz zemlje pod temelji. Če zidove obdelamo z naravnimi ometi (apno, ilovica), ki so sposobni regulacije vlage, v prostoru ne bomo imeli občutka zastajanja vlage oziroma se ne bodo pojavljali madeži ali plesen. Zelo na mestu pa je še en dodatni ukrep in sicer vgraditev stenskega gretja v obodne stene ali pa vsaj vgradnja povezovalnih cevi med radiatorji. Na ta način bo tudi toplota skrbela za izsuševanje sten, saj problem z vlago bolj prisoten pozimi, ko objekti manj prezračeni kot poleti.

Tudi sicer pa velja, da je za našo sluznico veliko bolj primerna določena stopnja relativne vlage v prostorih (okrog 55%) in popolno izsuševanje prostorov zato ni potrebno.Le-to se namreč dostikrat počne zgolj zato, da se lahko v stare stavbe vgrajuje novodobne materiale kot so na primer mavčne plošče, ki so na sicer za človeka koristno vlago zelo občutljivi. Potem obstaja tudi bojazen v primeru vgradnje izdelkov iz masivnega lesa (vrata, talne obloge), ki pa so sicer v starih hišah zelo na mestu. V tem primeru se težavam čisto enostavno izognemo tako, da izberemo izdelke, ki niso prekomerno umetno izsušeni in jim nudimo zadosti dolgo dobo adaptacije na novo klimo, kjer bodo vgrajeni.

Veliko škodo se starim stavbam povzroča tudi z različnimi načini ojačitve nosilnosti oziroma statične varnosti objekta.  Včasih so tovrstni ukrepi sicer zares potrebni, vendar mnogokrat izvedljivi tudi z naravnim gradivom kot je les oziroma s ponovno pozidavo določenega načetega predela hiše. Medtem ko kombiniranje naravne substance hiše  z betonom sicer zdravo staro hišo lahko spremeni v drugorazredni objekt. Predvsem, če se armirani beton uporabi za izdelavo talnih oziroma stropnih plošč, in še to iz morebitnega strahu pred slabo nosilnostjo lesa, nepoznavanja rešitev izdelave naravnega tlaka v pritličju oziroma kleti ali pregovorno slabše zvočne izolativnosti starih stropov. Zakaj? Armirani beton povzroča namreč sindrom preprečevanje naravnega elektromagnetnega sevanja (sever-jug), od katerega je odvisno preživetje vseh živih bitij, tudi človeka. Zato se ni pametno odrekati tej življenjski energiji, razen če za to nimate zelo dobrega razloga. Dandanes namreč poznamo veliko načinov kako izboljšati zvočno izolativnost lesenih stropov ter kako iz naravnih materialov izdelati talno ploščo, v katero je nenazadnje možno vgraditi tudi talno gretje, če je že takšna želja investitorja. V vsakem primeru naj bo beton res tista zadnja izbira.

Ohranjanje zdrave susbstance na naraven način

Odvisno od vrste osnovnega gradiva, iz katerega je bila hiša zgrajena, se je potrebno odločiti za material oziroma postopek, ki na dolgi rok ne bo škodoval osnovni substanci objekta. Kaj to v praksi pomeni?

Najpogosteje so bile hiše, predvsem v osrednji Sloveniji, na Notranjskem ter Severno Primorskem, grajene iz mešanice kamna slabše kakovosti oziroma apnenega izvora, ki se je kasneje mešal z uporabo žgane polne opeke. Vse skupaj je bilo povezano z apneno malto ter tako zunaj kot tudi znotraj ometano z apnenim ometom. V primeru sanacije tovrstne stavbe je smiselno uporabiti zgolj apnene omete tako na zunanji kot tudi na notranji strani. Medtem ko je v primeru kamnitih stavb iz peščenjaka ali apnenca boljše kakovosti, ki je značilen za Primorsko oziroma Kras, ponavadi zunanjost potrebno ohraniti v prvotnem kamnitem mizu ter tako s fugiranjem poskrbeti zgolj za primerno tesnenje, notranjost pa se lahko omeče s poljubnim naravnim ometom (ilovica, apno). Nekatere zidane stavbe so v Sloveniji kombinirane tudi z lesom. Izbira naravnega ometa iz ilovice in apna je v tem primeru smiselna tudi glede samega konzerviranja oziroma ohranjanja kakovosti lesa, saj ti ometi lesa ne zapirajo v neprospusten ovoj, temveč mu omogočajo dihanje in s tem daljšo življensko dobo. Iz tega razloga je torej z naravnim ometom mogoče ometati tudi staro hišo, ki je v celoti izdelana iz lesa. Če so takšne zahteve naročnika ali zavoda za varstvo kulturne dediščine seveda. Sicer pa starega lesa nikakor ni priporočljivo premazovati preveč ali celo s premazi, ki so izdelani iz umentih smol. Tudi med naravnimi posegajte le premazi na osnovi borovega in lanenega olja. Že sam firnež je namreč veliko premasten kot zunanja zaščita. Tesnenje med lesenimi elementi lahko zagotovite z naravnim izolacijskim materialom oziroma filcem, ki ga morebiti naknadno še obdelate z naravnim ometom. Ilovica je v tem primeru boljša izbira. Vendar ne za zunaj, saj tam lahko uporabite le apneni omet. Poseben tretma pa zahteva še teh nekaj redkih ilovnatih stavb v Sloveniji. Sanacija načete ilovnate substance naj se izvaja zgolj z ilovnatim materialom. V primeru neznanja, ki ga zahteva uporaba materiala s same lokacija, se lahko uporabi tudi drug na trgu razpoložljiv material. Zunaj se ponavadi predvideva zaščita ilovice z apnenim opleskom. Kakšnih drugih rigoroznih posegov pa ilovnata substanca ne potrebuje oziroma tudi zelo težko prenaša.

Na splošno torej velja, da se v vsakem primeru izogibajte izdelkom na osnovi cementa, saj le-ta še dodatno veše vlago nase ter s svojo slabšo paropropustnostjo »skrbi«, da so naravni materiali predolgo izpostavljeni vlagi. Podobno velja tudi za izdelke (zidne barve in ometi), ki so kakorkoli povezani z akrilnimi smolami ali celo silikonom. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da bodo pomagali ohranjati življensko dobo tako »ranljivih« naravnih materialov, njihova dolgoročna prisotnost pomeni enake že prej opisane težave – razkroj naravne substance stare hiše.

Možnosti prenove na energetsko varčen način

Poseben izziv pa je gotovo prenova stare hiše na sodoben energetsko varčen način in sicer se v tem primeru soočamo na eni strani z morebitnimi navzkrižnimi interesi pristojnega zavoda za zaščito kulturne dediščine, delno pa je morda še težje najti primerno sistemsko rešitev. Delno le-te izhajajo iz materialov, ki so bili uporabljeni kot osnovno gradivo stare hiše, delno pa so odvisne tudi od koncepta energetske varčnosti objekta. V vsakem primeru pa velja, da je staro hišo potrebno izolirati, kar v času njene gradnje ni bilo predvideno, zato je potreben na tem področju še poseben razmislek.

V primeru izoliranja ostrešja stare stavbe z naravnimi izolacijami veljajo več ali manj enake zakonitosti oziroma možnosti kot v primeru novogradnje. Nekaj posebnosti se morda lahko zgodi le v primeru, če se ohranja kritina, ki je drugačna od klasičnih opečnih strešnikov – les, kamen. V teh primerih je potrebno namreč paziti, da dragocenih naravnih izolacijskih materialov ne izpostavljate po nepotrebnem prekomerno vlagi.

Medtem ko smo o izbiri stavbnega pohištva že govorili in kjer je možna vgradnja vseh razpoložljivih razredov energetske varčnosti, je morda težava le v velikosti in zunanjem izgledu oziroma samih pozicijah odprtin, ki jih je pri prenovi praviloma potrebno ohraniti. V tem primeru velja posvet s pristojnim zavodom za varstvo kulturne dediščine z namenom iskanja obojestransko zadovoljivih rešitev.

Posebno poglavje v primeru prenove stare stavbe pa je zagotovo izdelava fasade oziroma izoliranje obodnih sten. V primeru zidane substance je namreč nujno izoliranje zunanjih obodnih zidov. Če lokalni predpisi zahtevajo ohranjanje videza osnovnega materiala (kamen ali les) oziroma nespreminjanje izgleda stavbe od zunaj, potem je žal izoliranje možno le na notranji strani objekta. V primeru zidane strukture je to lahko nameščanje toplotno-izolativnih materialov direktno na steno (na primer trstične plošče) ter njihovo ometavanje z izbranim ometom. Podobno lahko postopate v primeru lesene stavbe, kjer pa obstaja tudi možnost nameščanja izolacije na suho-montažni način ter njihova končna obdelava z lesom, medtem ko mavčne plošče niso ravno primeren material za vgradnjo v stare hiše. Nameščanje toplotne izolacije na notranjo stran objekta sicer gradbeno fizikalno ni ravno optimalna rešitev, ima pa svoj pozitivni učinek v primeru, ko se na primer zidana stavba koristi zgolj za začasno bivanje in jo je potrebno segreti v relativno kratkem času. Če pa ni kakšnih posebnih tovrstnih zahtev, pa se toplotno-izolacijski materiali namestijo na zunanjo stran obodnih sten in ravno tako omečejo z apnenim ometom. V izjemnih primerih se lahko izdela prezračevana lesena fasada.

Seveda je tudi v primeru prenove starih hiš zaželjeno, da se investitorji odločijo za koriščenje razpoložljivih obnovljivih virov energije (sonce, geotermalna energija, biomasa). Medtem ko je koriščenje biomase smiselno zgolj, ko gre res za uporabo odpadkov od čiščenja oziroma vzdrževanja gozdnih površin, oziroma se le-ta ponavadi izvaja z uporabo zidanih peči ali kaminov , je dragoceno priobljeno toploto sonca ali zemlje smiselno po hiši razpeljati v obliki bolj akumulativnega načina ogrevanja kot sta stensko ali talno ogrevanje. Na ta način namreč počasi temperiramo ponavadi precej mogočno maso osnovnega gradiva (kamen ali opeka), kar zagotavlja prijeten občutek toplote v prostoru in obenem prispeva k regulaciji vlage samega objekta.

Primer prenove kamnite hiše v slovenski Istri

Kot že v članku povedano je v primeru obnove kamnite hiše na določenih lokacijah (Kras, Istra) običajno potrebno ohraniti originalni kamniti videz prenovljenih stavb. Nemalokdo se v tovrstnih primerih odloča za varianto, da s kamnom pozida zgolj fasadni del hiše, medtem ko notranjost izdela na novo iz opeke. V tem primeru je seveda potrebno predvideti primerno toplotno izolacijo med obema plastema.

Naš primer prenove pa smo želeli izvesti predvsem iz popolnoma naravnih materialov ter izključno s tehnikami za tisto območje avtohtonih načinov gradnje. Na srečo smo v bližnjem kraju naleteli tudi na izkušenega mojstra, ki se je zelo razveselil zastavljene naloge.

Hiši se je najprej prenovila streha vključno s celotnim precej dotrajanim ostrešjem. Še uporabne kose stare kostanjeve konstrukcije smo uporabili za izdelavo novih statično primerno usidranih stropnikov ter nove balkonske konstrukcije oziroma konstrukcije za tisto območje tipičnega »baladurja« ter notranjih stopnic. Prav tako domačega porekla je ves na novo uporabljen les domačega porekla (akacija, kostanj), ki je obenem posekan ob za listavce primernem času. Ti postopki zagotavljajo, da lesa potem naknadno ni potrebno obdelovati s kemikalijami.

Od zunaj se je s fugiranjem kamna peščenjaka hiši zagotovilo primerno tesnenje. Sicer pa se je iz domačega kamna rekonstruiralo manjkajoče zidovje, ponovno vzpostavil prvoten zunanji kamniti tlak ter na novo pozidal za tiste kraje tipičen dodatni dostop v višje nadstropje – baladur. Zidanje s kamnom je v glavnem potekalo na tako imenovani suh način oziroma brez uporabe malte oziroma z izjemno veliko primernega znanja ter izkušenj.

Finalna obdelava osnovne substance je potekala tako, da se je z odkopom temeljev  ter namestitvijo hidroizolacije preprečilo morebitno širjenje kapilarne vlage. Nato pa se je hiša toplotno izolirala s trstičnimi ploščami z notranje strani ter ometala z ilovnatim ometom. Podi in tlaki so tudi izdelani iz naravnih materialov kot so glina oziroma opeka ter les, zunanje tlakovanje pa je izvedeno s kamnitimi ploščami. Ilovnati omet je z notranje strani pobeljen z naravnim beležem ob uporabi naravnih pigmentov. Pozidana kopalnica pa je obdelana z tadelakt apnenim ometom.

Primerno zrakotesno ter energetsko varčno je tudi na novo zidarsko vgrajeno leseno masivno stavbno pohištvo, izdelano po starem vzorcu. Hiša se danes ogreva v glavnem s centralno razpeljano pečjo na drva, saj je stalno naseljena, zato vzdrževanje toplega središča doma v hladnih dneh pozimi ne predstavlja posebnih težav.